Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred letom in pol je funkcijo predsednika Tenis Slovenija nastopil mag. Damjan Kralj. Velik ljubitelj in poznavalec tenisa je hkrati tudi glavni izvršni direktor družbe BTC, kot tak pa svojo vidno poslovno funkcijo skuša vkomponirati v podporo belega športa pri nas. V pogovoru je razkril svoje največje cilje mandata.
Po začetku službovanja decembra 2024 smo dali predsedniku Tenis Slovenije, mag. Damjanu Kralju – kot je v politiki navada – več kot 100 dni miru, da postavi strategijo, zdaj pa ga pred številnimi izzivi povabili na pogovor.
Med drugim smo izvedeli, kdo je po njegovem mnenju največji teniški igralec vseh časov, debatirali o prihodnosti slovenskega moškega in ženskega tenisa ter, kar je še najbolj pomembno, dobili odgovor na pereče vprašanje izgradnje novega nacionalnega teniškega centra. Več v spodnjih vrsticah!
mag. Damjan Kralj, INTERVJU:
Kljub številnim poslovnim in športnim obveznostim delujete zelo vitalno. Koliko prostora ima šport v vašem vsakdanu?
Šport je že vse življenje pomemben del mojega vsakdana. Tenis rekreativno igram enkrat do dvakrat na teden, vsako jutro prakticiram telesno vadbo, čas pa namenjam tudi meditaciji. Verjamem, da ti prav redna skrb za fizično in mentalno kondicijo daje energijo, fokus in ravnovesje, tako v športu kot tudi pri vodenju in vsakodnevnih izzivih.
Kakšno se vam zdi trenutno stanje v slovenskem tenisu? Lahko rečemo, da ste ga prevzeli, ko je bil v kar dobrih rokah, zdaj pa bo treba na tem graditi in predvsem po zgledu sosednje Italije postaviti omrežje mladinskih turnirjev ter čim večje število profesionalnih turnirjev z nižjim nagradnim skladom. To bi namreč lahko marsikomu omogočilo preskok na višjo raven.
Slovenski tenis ima danes dobro osnovo in veliko potenciala. Naša odgovornost je, da to nadgradimo v stabilen sistem razvoja. Za predsednika je v prvi vrsti pomembno to, da pomaga krepiti srednjo in dolgoročno infrastrukturo. To si jemljem kot svoje največje poslanstvo, poleg tega pa moram zagotavljati nek ustrezen delež denarnih sredstev, primarno prek sponzorjev, hkrati pa povezovati različne deležnike. Verjamem v povezovanje ljudi in znanja. Če se združimo v ekipo, lahko dosežemo sistematične korake naprej.
V kaj bo vloženega največ truda?
Ena ključnih strateških prioritet je vzpostavitev vseslovenskega Nacionalnega teniškega centra. Čeprav bo center umeščen v prestolnico, ga vidim kot projekt celotnega slovenskega tenisa, kot – prostor, ki bo povezoval igralce, trenerje, klube in razvojne programe iz vse Slovenije. O tem sva govorila tudi z aktualnim ljubljanskim županom, ki projekt podpira. Takšna podpora je za razvoj slovenskega tenisa zelo pomembna. Če pogledamo realno stanje, ima Slovenija veliko kakovostnih zunanjih teniških igrišč, manjka pa nam sodobna pokrita infrastruktura, ki omogoča vrhunske pogoje skozi vse leto. Prav zato vidim ta center kot eno najpomembnejših pridobitev za nadaljnji razvoj slovenskega tenisa.
Slovenskemu tenisu je dal začetek leta kar lep zagon, kajne?
Zelo me je razveselil uspeh Žige Šeška. Imel sem priložnost spoznati tudi njegovo družino in videl, kako so srčni in predani. Takšni uspehi nikoli niso naključje. Želim mu, da svojo pot uspešno nadaljuje tudi v Roland Garrosu in Wimbledonu. Preskok mladincev med člane je zelo težek. Ob tem me veseli tudi vrnitev Svita Suljića, ki se zelo uspešno vrača po poškodbi. Prav takšne zgodbe mladih igralcev dajejo slovenskemu tenisu lepo smer za naprej.
Kako pa gledate na obe članski reprezentanci?
Pri obeh reprezentancah me najbolj veseli energija in dobra kemija znotraj ekip. Tako v moški kot ženski reprezentanci se vidi dobra kemija, medsebojna podpora in prava ekipna pripadnost. To sem jasno začutil tudi med zadnjo reprezentančno akcijo v Portorožu, kjer se je videlo, da ekipa diha kot eno. Takšno vzdušje je izjemno pomembno, saj se prav iz tega pogosto rodijo tudi vrhunski rezultati.
Kako je lani stekel proces za izbor Maše Zec Peškirič?
Proces izbora je del standardnega sistema in postopkov znotraj zveze. Pri takšnih odločitvah je ključno, da gre za premišljen proces, kjer se upoštevajo strokovne reference, izkušnje in predvsem ujemanje z ekipo. V športu je zelo pomemben tudi občutek ‘kemije’ – ne le na igrišču, ampak tudi v načinu dela in komunikaciji. Na koncu moraš imeti skupno zaupanje, da ekipa lahko dobro funkcionira. Kar zadeva žensko reprezentanco, sem zelo optimističen, tudi za novembrsko tekmo doma proti Indonezijkam. Vidi se dobra energija, igralke se dobro dopolnjujejo in verjamem, da lahko v takšni sestavi uspešno delujejo še naprej in gradijo stabilno zgodbo tudi v prihodnje.
Da. Ko eni ne steče, je v ozadju druga enakovredno dobra alternativa.
Točno tako, to je pravzaprav ena od velikih prednosti tega sistema. Pri dekletih je zelo opazno, da se medsebojno podpirajo, se spodbujajo, podobno ekipnemu duhu, ki ga poznamo iz univerzitetnega tenisa. Prav občudovanja vredno. Takšna povezanost je za reprezentanco izjemno dragocena, saj ustvarja stabilnost in zaupanje, ki se potem prenese tudi na rezultate.
Kaj pa fantje?
Tudi pri njih je zelo opazen ekipni duh in dobra povezanost, pa čeprav se kakšna tekma, kot je bila proti Turčiji, ne izide po željah. Pomembno je, da ekipa ostaja skupaj in gleda naprej. Naslednja priložnost proti Izraelu je nova zgodba in verjamem, da lahko pokažemo pravi odziv. V ekipi je tudi rahel generacijski preskok, kar vidim, kot zelo pozitiven proces. V bodoče si veliko obetamo od Suljića in Šeška, ki prinašata svežo energijo, ob tem pa imamo tudi igralce, kot so Bor Artnak, Sebastian Dominko in Fillip Jeff Planinšek, ki lahko v pravem trenutku odigrajo zelo kakovostno tekmo. To pa je dobra kombinacija mladosti in izkušenj, ki nam daje optimizem za naprej. Pomembno vlogo pri gradnji močne reprezentance ima tudi selektor Grega Žemlja, ki zelo dobro razume razvoj mladih igralcev in energijo ekipe. Pomemben je tudi moštveni duh, ki se vzpostavlja tudi na skupnih rednih reprezentančnih treningih med sezono.
Kako sodelujete z ostalimi deli Tenis Slovenija?
Vodenje zveze je ekipno delo in lahko rečem, da zelo dobro sodelujemo z vsemi deležniki Tenis Slovenije. Pohvaliti moram direktorico Teo Starc, ki svoje delo opravlja odlično. Vidi se, da je svojemu delu zelo predana in srčno opravlja svoj posel, kar se odraža tudi v vsakodnevnem delovanju zveze. Veliko mi pove pozitivna povratna informacija igralcev, sponzorjev ali staršev od igralcev in igralk.
Povejte še kaj o omrežju turnirjev po Sloveniji, ki so ključ do razvoja igralcev. Kako to vzdrževati?
To je eno od mojih glavnih poslanstev. Omrežje turnirjev po Sloveniji predstavlja temelj, na katerem lahko sistematično razvijamo igralce in celoten šport. Če želimo kot teniški narod napredovati, moramo igralcem omogočiti čim več priložnosti za tekmovalne nastope doma. S tem pridobivajo samozavest, nabirajo izkušnje in postopoma tudi tekmovalno trdnost. Na začetku je normalen del procesa tudi to, da se več izgublja, a prav skozi to se gradi kakovost, ki kasneje prinaša zmage.
Ravno zdaj bo eden takšnih turnirjev v Litiji, kamor pride tudi Šeško. Kako komentirate njegovo serijo porazov po zmagi na mladinskem OP Avstralije?
Tudi to je del naravnega razvojnega procesa. Po takšnem vrhunskem dosežku, kot ga je dosegel Šeško, je povsem običajno, da pride do prehoda v realnost članskega tenisa, kjer so nasprotniki fizično, taktično in izkustveno zelo zahtevni. Pomembno je, da v tem obdobju gledamo širšo sliko. Tudi tesni porazi, kot so 5:7, 4:6, so za 17-letnika znak, da je blizu, ne da je daleč. Tudi če zdaj izgubi še pet tekem zapored, ne bo to nič hudega. Ključ je v potrpežljivosti in pravilnem procesu. Takšni trenutki niso korak nazaj, ampak del poti naprej. Najpomembnejše je, da ostane fokus na razvoju in učenju iz vsakega dvoboja, kar naj bi mu podobno povedal tudi Roger Federer.
Vendarle je star 17 let in ga zdaj želijo vsi premagati, navsezadnje je zmagovalec Melbourna.
Po takšnem uspehu je povsem normalno, da pričakovanja narastejo. V Avstraliji je odigral izjemen turnir z zelo zrelim pristopom, tekmo po tekmo in formo lepo stopnjeval. Hitra podlaga mu je bila pisana na kožo, miren je bil navznoter. Sedaj od njega vsi pričakujejo same zmage, to pa je nemogoče. Ključno je, da ostane zbran na razvoju, ne na pritisku rezultatov. Takšni trenutki so del poti vsakega mladega igralca, ki stopa proti vrhunskemu tenisu.
Kakšna je prihodnost močnejših turnirjev v Sloveniji? Recimo challenger pri moških in WTA turnir pri dekletih?
V prihodnosti si vsekakor želimo okrepiti raven turnirjev v Sloveniji, tako pri moških kot pri ženskah. To pomeni več kakovostnih mednarodnih dogodkov, ki igralcem omogočajo, da doma zbirajo izkušnje in točke na najvišji ravni.
Pogovarjali smo se tudi o možnostih ponovne organizacije turnirja serije WTA 250 v Portorožu, vendar na pesku. Seveda pa je pri tem ključnih več stvari, najprej licenca, potem dodatna sredstva.
Moj ambiciozen scenarij je naslednji: fantje naredijo preboj v Davisovem pokalu, dekletom v pokalu Billie Jean King uspe uvrstitev na zaključni turnir osmerice, tam naredijo kakšen lep rezultat, kar prinese dodatna sredstva ter kakšnega dodatnega sponzorja. To bi potem lahko omogočilo korak višje tudi pri organizaciji turnirjev. Ampak pri tem ostajam realen.
Zdaj pa vprašanje vseh vprašanj: kdaj bo odprt nacionalni teniški center? In še to. Ali se bo odprl, tudi v primeru, da hipotetično aktualni župan ne bi bil še enkrat izvoljen? Lokacija, kolikor nam je znano, bo Svoboda na Viču.
Da, lokacija je znana in usklajena. Verjamem, da je Nacionalni teniški center projekt, ki ima zelo široko podporo in realno tudi zelo trdne temelje za izvedbo. Gre za projekt, kjer sodeluje več deležnikov, nekaj je v domeni Mestne občine Ljubljana, nekaj tudi v rokah pristojnega ministrstva, zadevo pa podpira tudi Olimpijski komite Slovenije. Ko je šlo za gimnastični center tam, smo se vsi deležniki zavedali, da to enostavno mora obstajati. Ne glede na bodoče volitve, ta projekt podpirajo vsi. Neznanka je le časovnica. Realno je, da se bo zadeva izpeljala v naslednjem županskem mandatu. V takšni vlogi, kot sta bila nekoč Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek, sedaj vidim Šeška in Suljića. Super bi bilo, da z njima, kot najverjetnejšima nosilcema slovenskega tenisa, upravičimo to investicijo in poslanstvo širita naprej med mlade. Res bi si želel, da center do konca mojega mandata zaživi ali se vsaj pristopi k začetku gradnje.
Pa je arhitekturni načrt že narejen? Je v predalu?
Je. Lokacija in gabariti so določeni, pripravljene so tudi idejne rešitve, naslednji korak pa je izvedba natečaja, ki je predvidena še v letošnjem letu. Ključen del dodane vrednosti so seveda notranja igrišča s predvidoma trdo podlago, zunanja igrišča pa bodo peščena. Pri tem projektu ne govorimo več o vprašanju, če center bo, temveč bolj kdaj bo.
V Sloveniji lahko tenis redno spremljaš po televiziji le, če imaš določenega operaterja. Se vam zdi problematično?
Gre za širše vprašanje dostopnosti športa v medijskem prostoru, ki ni le težava tenisa, ampak marsikaterega športa. Z isto tematiko sem se ukvarjal že kot član upravnega odbora in podpredsednik KK Cedevita Olimpije. Največja zmaga je, če se tvoje tekme vrtijo na nacionalni televiziji. Ves čas se vrtiš okoli prošenj, dopisov, razlag itd. V največjo pomoč je to, da imaš serijskega zmagovalca. Za primer vzemiva ženske skoke. Bili so novi, postali so olimpijski šport, zmage so se začele kopičiti in s takšnim produktom veliko lažje uresničuješ svoje želje.
Ampak tenis pri nas nima te sreče.
Strinjam se, da si tenis kot globalni šport zasluži širšo dostopnost tudi v medijskem prostoru. Gre za enega od najbolj prepoznavnih in pomembnih športov na svetu, zato je logično, da bi morali imeti možnost, da ga spremljajo tudi širše množice gledalcev. Še posebej to velja za največja tekmovanja, kot so turnirji za grand slam.
No, če se gre po ključu nacionalnega interesa, potem bi morale biti čisto vse reprezentančne tekme moških in žensk Slovenije na nacionalni televiziji.
Tenis je veliko več kot le tekmovalni šport. Raziskave kažejo, da tenis pomembno prispeva k ohranjanju mentalne in telesne vitalnosti ter lahko pomaga zmanjševati tveganje za razvoj demence v poznejših letih. Razvija namreč motoriko in koordinacijo oči-roke tako, da je vsekakor eden najbolj zdravih športov.
Tenis Slovenija še ni tako močna kot na primer italijanska krovna organizacija, da bi, karikiram, Veroniki Erjavec kot svoji najboljši igralki zagotovila zasebni let iz Kitajske v Evropo.
Ne, delamo korake naprej, s Španijo ali Italijo, kjer je tenis del tradicije, kulture, pa se v tem pogledu ne moremo primerjati. Ti dve državi imata ves čas nek nov val mladih igralcev. Poglejte … Rafael Nadal, bog tenisa, se je upokojil in že je tu nov igralec Carlos Alcaraz.
Dali ste odlično iztočnico. Koga od upokojenih in aktivnih igralcev najbolj občudujete oziroma ste občudovali?
Najbolj sem občudoval Peta Samprasa. Zame je bil tisto, kar je v košarki pomenil Michael Jordan. Vedno, kadar je bil v finalu Wimbledona, je zmagal. S tem, da je bila v njegovih časih trava res izjemno hitra, tako da si moral imeti nepredstavljivo mentalno moč zdržati v teh kratkih točkah.
Kot je v moderni dobi Novak Đoković.
Jaz celo menim, da je bil v tistih časih Sampras še bolj neomajen. Tekme je reševal z drugim servisom. Izpostavil bi tudi Federerja – neverjeten talent in estetsko najlepši tenis, je pa Švicar v Wimbledonu izgubil dva finala, ki ju Sampras mogoče ne bi nikoli. Občudujem Đokovića, ker se je neko obdobje moral boriti proti vsem, navsezadnje je tudi zmagovalec v pogledu lovorik. Teniški maratonec. Pri Nadalu se ob ogledu njegove tekme v živo kar nisem mogel načuditi temu, da lahko nekdo udari tako nor topspin.
No, dajva, izdelajva vašo “GOAT” lestvico.
Ok. Ker sem odraščal z njim, najprej Sampras, potem teniški virtuoz Federer in nato skupaj Đoković in Nadal. Zaradi sloga dodajam še Stefana Edberga in Stana Wawrinko.
Dobro, kaj pa dekleta?
Tudi tu izberem igralko, ob kateri sem odraščal, to je Monika Seleš. Rad sem spremljal tudi Steffi Graf. Sestri Williams sta me navdušili že samo zaradi njune zanimive življenjske zgodbe, občudoval pa sem tudi tenis Martine Hingis in Justine Henin.
Pod črto ste si torej kot glavne cilje predsednikovanja, ne nujno v tem vrstnem redu, zadali naslednje cilje: odprtje nacionalnega centra, ohranitev ali razširitev omrežja pro in mladinskih turnirjev po Sloveniji, pridobiti čim več sponzorjev …
Pa čim več mladih nagovoriti, naj gredo v ta šport. Tudi v primeru, da ne uspeš kot profesionalec, ti tenis v življenju zelo koristi zaradi zgoraj navedenih učinkov na zdravje in vitalnost. Realnost, ki jo vidimo tudi pri Svitu in Žigi, je pač taka, da slej ko prej prideš do točke, ko moraš iti kakovosten trening iskat v Italijo ali Španijo, kar sčasoma postane naporen finančen izziv. Rad bi, da je v Sloveniji infrastruktura na takšni ravni, da otroke pri nas zadržimo vsaj čim dlje.
Ali pa za stalno.
Recimo. No, ne smem pozabiti še na eno našo zelo pomembno misijo. Vodim družbo BTC, ki je izrazito družbeno odgovorno podjetje, zato športu namenjamo veliko pozornosti. Ne gre samo za sponzorstvo, ampak za dolgoročno partnerstvo. Športniki potrebujejo okolje, ki jim zaupa. Verjamem, da morata biti gospodarstvo in šport tesneje povezana. Želim si, da bi slovensko gospodarstvo podprlo mlade športnike, da to ni nek strošek ali zgolj promocija, ampak dolgoročna naložba v prihodnost. Smo zelo pomemben sponzor tenisa in drugih športov. Poleg zvez, društev itn., vedno izberemo tudi posamezne športnike/-ce, ki jih podpiramo in spodbujamo.
Ste kot njihov mecen.
Verjamem v dolgoročno podporo športnikom – ne samo takrat, ko zmagujejo, ampak tudi v obdobjih, ko se soočajo s poškodbami ali zahtevnimi prehodi v karieri. Prav v takšnih trenutkih športnik najbolj potrebuje stabilno okolje in zaupanje. Prav zato želimo graditi dolgoročne odnose in skupaj s partnerji ustvarjati okolje, kjer bodo mladi športniki lahko rasli. Prepričan sem, da je prihodnost slovenskega tenisa v mladih in da moramo kot družba to prepoznati ter podpreti. Tudi sam želim poslovnim partnerjem približati razumevanje, da vlaganje v mlade športnike ni le podpora posamezniku, ampak investicija v prihodnost slovenskega športa in družbe. Eden mojih pomembnih ciljev je zato tudi vzpostavitev čim bolj stabilnega in dolgoročnega sponzorskega okolja, saj tenis zahteva sistematičen razvoj in resne finančne vložke, če želimo biti konkurenčni na mednarodni ravni. Tenis namreč nima zanemarljivega proračuna.
O kakšnih številkah govoriva?
Okoli 2,5 do 3 milijone evrov, če pa greš v projekt turnirja serije 250, si hitro že na treh milijonih in pol, kar je že kar lep zalogaj. Zadevo je treba sistematično peljati na dolgi rok.
Bonus video:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!